Anton Ažbe
Zaradi slabega zdravja so ga sprva želeli izobraziti za trgovca, sam pa si je raje izbral umetniško pot. Ažbe se je sprva učil v ljubljanski delavnici slikarja in freskarja Janeza Wolfa. Po šolanju na akademiji je bil njegov slikarski napredek izjemen, odprl je tudi lastno risarsko-slikarsko šolo, kjer so lahko študentje slikarstva na svoboden način prenašali svoje zamisli na platno. Da je bila Ažbetova šola res kvalitetna, dokazuje dejstvo, da so jo podpirale tudi uradne akademije, tako münchenska kot petrograjska, ki sta ji priznavali izjemno pedagoško kvaliteto.
Za uporabo socialnih vtičnikov kot so Like, Share in Follow gumbi omogoči zunanje piškotke
Ohranjenih slikarskih del Antona Ažbeta je malo, le 9 risb in 8 oljnih slik.
Ažbe je v svojem opusu težil k realizmu in uporabi čistih zamolklih barv, njegova dela pa odražajo avtorjevo čustvenost. Slikal je predvsem portrete, med njegova najbolj znana dela sodi Zamorka. Udeležil se je prve »Slovenske umetniške razstave v Ljubljani« leta 1900 in prve jugoslovanske umetniške razstave v Beogradu leta 1904. Zelo ponosen je bil na odlikovanje viteškega reda Franca Jožefa in reda sv. Save.
Aktualno
Odprtje kolesarskega kroga 2025
Sobota, 26. aprila, bo obarvana povsem kolesarsko. Takrat za vas organiziramo kar trojni dogodek:8.00 zbor udeležencev, pričetek sejma8.00-8.30 nagovor župana občine...
Odprtje pohodnega kroga 2025
Za nami je prelep vikend. Skoraj 30 pohodnikov se je udeležilo že kar 10. obletnice odprtja pohodnega kroga občine Gorenja vas - Poljane. Na poti smo poleg...
Zemljevid pitnikov in izvirov
Ekologi brez meja so predstavili dopolnjeno vseslovensko karto pitnikov in izvirov čiste pitne vode. Najdete jo na tej povezavi. Vsebuje preko tisoč lokacij, kjer je...
Blog
Obljubita si zvestobo v ambientu kmečkega Dvorca Visoko
Dvorec Visoko je mogočno kmečko poslopje z več pridruženimi objekti na Visokem pri Poljanah v Poljanski dolini. Je eden izmed najpomembnejših arhitekturnih spomenikov pri nas, saj predstavlja stavbeni višek najbogatejših pripadnikov kmečkega sloja v drugi polovici 18. stoletja. Razglašen je za kulturni spomenik državnega pomena, z namenom, da se ohrani izvirno oblikovan prostor kot kulturna vrednota.
