Anton Ažbe
Zaradi slabega zdravja so ga sprva želeli izobraziti za trgovca, sam pa si je raje izbral umetniško pot. Ažbe se je sprva učil v ljubljanski delavnici slikarja in freskarja Janeza Wolfa. Po šolanju na akademiji je bil njegov slikarski napredek izjemen, odprl je tudi lastno risarsko-slikarsko šolo, kjer so lahko študentje slikarstva na svoboden način prenašali svoje zamisli na platno. Da je bila Ažbetova šola res kvalitetna, dokazuje dejstvo, da so jo podpirale tudi uradne akademije, tako münchenska kot petrograjska, ki sta ji priznavali izjemno pedagoško kvaliteto.
Za uporabo socialnih vtičnikov kot so Like, Share in Follow gumbi omogoči zunanje piškotke
Ohranjenih slikarskih del Antona Ažbeta je malo, le 9 risb in 8 oljnih slik.
Ažbe je v svojem opusu težil k realizmu in uporabi čistih zamolklih barv, njegova dela pa odražajo avtorjevo čustvenost. Slikal je predvsem portrete, med njegova najbolj znana dela sodi Zamorka. Udeležil se je prve »Slovenske umetniške razstave v Ljubljani« leta 1900 in prve jugoslovanske umetniške razstave v Beogradu leta 1904. Zelo ponosen je bil na odlikovanje viteškega reda Franca Jožefa in reda sv. Save.
Aktualno
Najem tenis igrišča čez celo poletje
Najem travnatega teniškega igrišča – Dvorec Visoko Vabljeni na igro tenisa na edinstvenem travnatem igrišču v idiličnem okolju Dvorca Visoko. Sezona najema: Od...
Škofjeloški pasijon v klekljani čipki 2026
Škofjeloški pasijon v klekljani čipki Leta 2026 bo Škofjeloški pasijon ponovno zaživel, spremljala pa ga bo posebna razstava 13 prizorov pasijona, izdelanih v...
Pohod Med gorami in 54. Dan oglarjev
PRESTAVLJENO NA 10. AVGUST 2025 POHOD MED GORAMI Pohod med gorami je peti pohod v sklopu sedmih pohodov pod skupnim imenom “Od cvetja do jeseni”. Zbrali se bomo v...
Blog
Obljubita si zvestobo v ambientu kmečkega Dvorca Visoko
Dvorec Visoko je mogočno kmečko poslopje z več pridruženimi objekti na Visokem pri Poljanah v Poljanski dolini. Je eden izmed najpomembnejših arhitekturnih spomenikov pri nas, saj predstavlja stavbeni višek najbogatejših pripadnikov kmečkega sloja v drugi polovici 18. stoletja. Razglašen je za kulturni spomenik državnega pomena, z namenom, da se ohrani izvirno oblikovan prostor kot kulturna vrednota.
