Anton Ažbe
Zaradi slabega zdravja so ga sprva želeli izobraziti za trgovca, sam pa si je raje izbral umetniško pot. Ažbe se je sprva učil v ljubljanski delavnici slikarja in freskarja Janeza Wolfa. Po šolanju na akademiji je bil njegov slikarski napredek izjemen, odprl je tudi lastno risarsko-slikarsko šolo, kjer so lahko študentje slikarstva na svoboden način prenašali svoje zamisli na platno. Da je bila Ažbetova šola res kvalitetna, dokazuje dejstvo, da so jo podpirale tudi uradne akademije, tako münchenska kot petrograjska, ki sta ji priznavali izjemno pedagoško kvaliteto.
Za uporabo socialnih vtičnikov kot so Like, Share in Follow gumbi omogoči zunanje piškotke
Ohranjenih slikarskih del Antona Ažbeta je malo, le 9 risb in 8 oljnih slik.
Ažbe je v svojem opusu težil k realizmu in uporabi čistih zamolklih barv, njegova dela pa odražajo avtorjevo čustvenost. Slikal je predvsem portrete, med njegova najbolj znana dela sodi Zamorka. Udeležil se je prve »Slovenske umetniške razstave v Ljubljani« leta 1900 in prve jugoslovanske umetniške razstave v Beogradu leta 1904. Zelo ponosen je bil na odlikovanje viteškega reda Franca Jožefa in reda sv. Save.
Aktualno
Prosto delovno mesto na Dvorcu Visoko
Objavljamo prosto delovno mesto pomočnika vodje kavarne in vabimo k prijavi vse kandidate, ki si želijo dela v kreativnem in dinamičnem okolju Dvorca Visoko, hitro...
Gozdna učna pot Visoko v oddaji Ljudje in zemlja
Gozdna učna pot Visoko v oddaji Ljudje in zemlja! Z velikim veseljem sporočamo, da je bila naša gozdna učna pot Visoko predstavljena v oddaji Ljudje in zemlja...
Mesečni napovednik - JUNIJ
Vabljeni na nove dogodke, ki jih organiziramo v Šubičevi hiši (Poljane nad Šk. Loko 70) in na Dvorcu Visoko (Visoko pri Poljanah 1)
Blog
Obljubita si zvestobo v ambientu kmečkega Dvorca Visoko
Dvorec Visoko je mogočno kmečko poslopje z več pridruženimi objekti na Visokem pri Poljanah v Poljanski dolini. Je eden izmed najpomembnejših arhitekturnih spomenikov pri nas, saj predstavlja stavbeni višek najbogatejših pripadnikov kmečkega sloja v drugi polovici 18. stoletja. Razglašen je za kulturni spomenik državnega pomena, z namenom, da se ohrani izvirno oblikovan prostor kot kulturna vrednota.
